V soboto bomo zaznamovali 1. november, dan spomina na mrtve. Ob tem se mnogi odpravijo na pokopališča, prižgejo svečo in v tišini pomislijo na tiste, ki jih ni več med nami.
A 1. november ni samo dan spomina, temveč tudi dan, ko se znova srečamo s svojimi občutki – z žalostjo, s hvaležnostjo, z vprašanjem, kako živeti naprej, ko nekoga izgubimo. Žalovanje je globoko osebna izkušnja. Vsak jo doživlja po svoje, vsak v svojem ritmu.
Ni pravila, kdaj moramo nehati žalovati – in ni enega samega načina, kako se spopasti z izgubo. Pomembno je, da si dovolimo čutiti in da v bolečini ne ostanemo sami. Govori psihologinja in terapevtka Lidija Kociper:
Ob tem velja omeniti, da v Radencih pod vodstvom Lidije Kociper poteka poseben trimesečni program podpore za žalujoče, ki ponuja varen prostor za pogovor, razumevanje in skupno soočanje z bolečino. Program se odvija v majhni skupini, največ petih udeležencev, in omogoča, da se med udeleženci spletajo povezave, ki temeljijo na skupni izkušnji izgube.
