Letošnja suša in ekstremno visoke temperature znova opozarjajo, kako ranljivo je slovensko kmetijstvo. Če je še pred leti veljalo, da Slovenija z vodnimi viri nima večjih težav, je danes vse bolj jasno, da bo treba pridelavo hrane prilagoditi tudi obdobjem, ko dežja ni dovolj.
Ena od ključnih rešitev je namakanje, vendar je na poti do večjih namakalnih sistemov še vedno precej birokratskih in tudi praktičnih ovir. Vodja kmetijskega svetovanja pri Kmetijsko-gozdarskem zavodu Ptuj Peter Pribožič opozarja, da ima Podravje zaradi Drave izjemen potencial:
Možnosti za namakanje obstajajo tudi v Slovenskih goricah, vendar je slika precej bolj razdrobljena. Franci Ornik, vodja Kmetijske svetovalne službe v Lenartu, opozarja, da je prvi pogoj za vsak namakalni sistem zagotovljen vodni vir:
Na potrebo po prilagajanju kmetijstva vse bolj opozarja tudi država. Kmetijski minister Janez Cigler Kralj poudarja, da brez namakanja in senčenja v prihodnje v takšnih vremenskih razmerah ne bo več mogoče zagotavljati pridelave slovenske hrane. Ob tem priznava, da so velik problem dolgotrajni postopki, zato si prizadevajo za njihovo pospešitev in za spodbude kmetom za naložbe v namakalne sisteme. Letošnja suša tako kaže, da namakanje ni več vprašanje prihodnosti, temveč nujen del prilagajanja slovenskega kmetijstva podnebnim spremembam.
