Upamo, da vsaj delček tega doživite v reportaži, ki smo jo pripravili za vas …

Bursa je prva osmanska prestolnica in čudovito mesto s tipičnim turškim vzdušjem.

Osvajanje in nastanek Burse smo spoznali v največjem panoramskem muzeju na svetu. Pod kupolo s premerom 42 metrov smo imeli občutek, da smo v 14. stoletju – v času Osmanskega cesarstva in nastanka tega danes pomembnega industrijskega mesta. Spoznali smo njihov način življenja v otomanskih šotorih, oblačenja, vojskovanja … Za popolno doživetje pa je poskrbelo ptičje petje in rezgetanje konjev.
Obvezen je seveda bil ogled glavnih znamenitosti, svilene tržnice, veličastne mošeje, mavzoleja …
Ob ogledu mošeje se nismo mogli načuditi čudovitim perzijskim preprogam, umetniškim poslikavam in energiji, ki preveva te posebne verske hrame.
Razsežnost tega trimilijonskega mesta smo začutili tudi na grajskem obzidju, od koder se nam je odprl čudovit razgled. Tudi pogled na Veliko planino, kjer lahko pozimi uživate na številnih lepo urejenih smučiščih.

Že pred kosilom smo na ulici pojedli kak simit, potem pa uživali v lokalni specialiteti iskender kebabu in drugih mesnih dobrotah. Značilna turška kulinarika gostu postreže meso na tisoč in en način, a se mesnim uspešno ob bok postavijo tudi zelenjavne jedi. Če jih naštejemo samo nekaj: pikantna jetrca s čebulo, piščanec v kostanjevem pireju, ravioli z jogurtom (manti), solata iz stročjega fižola (piyaz), burek, mesne kroglice (köfte), dolma, pilav, pida, kebab, jagnje …

Prosti čas smo preživeli na živahni tržnici oziroma bazarju, kjer je bilo turistov le za vzorec, mi pa se nismo mogli načuditi ponudbi začimb, oreščkov, sadja, zelenjave, oblačil, zlata in vsega, kar pač potrebuje človek za življenje. In ja, samo na tej tržnici vam prodajalec pove, da je zanj poseben dan, ker ste ravno vi pristopili k njegovi stojnici.

V Bursi smo imeli prav posebno čast, saj je Romano sprejel vodja oddelka za zunanje zadeve in turizem metropolitanske občine Bursa, gospod Abdülkerim Baştürk.

Iznik oziroma Nikeja leži v rodovitni kotlini ob jezeru Iznik. Starodavna Nikeja je bila obdana z obzidjem. Še danes pa je vidna tudi rimska cesta, ki je vodila tod skozi. V času okrog leta 1260 je bila celo glavno mesto Bizantinskega cesarstva. V Hagiji Sofiji so še danes vidne krščanske poslikave, ki pričajo o pomembnem verskem gibanju med 4. in 6. stoletjem. Ja, tudi mi smo se čudili, kako so se lahko ohranile več kot 1500 let.

Carigrad, Istanbul, nekoč pa Bizanc, Konstantinopel ali pa kar Novi Rim, je največje turško mesto, ki leži ob Bosporju. Tako kot Rim je bil tudi Istanbul zgrajen na sedmih gričih. Na njih so še danes mošeje, plapolajo turške zastave, od tam pa se odpirajo čudoviti razgledi po bližnji in daljni okolici – razen takrat, ko nebo prekrijejo oblaki, kot se je zgodilo v našem primeru. Znameniti mostovi čez Bospor povezujejo dve celini, Evropo in Azijo, samo mesto pa na severu obdaja Črno in na jugu Marmarsko morje.
Kot večino turistov so tudi nas osupnili zanimivi podatki o Istanbulu … Je ednino mesto, ki leži na dveh celinah, in edino, ki je bilo prestolnica krščanskega in muslimanskega cesarstva. Samo mesto je od vzhoda do zahoda dolgo 140 kilometrov, tam živi okrog 15 milijonov ljudi, po mestu vozi 18 tisoč rumenih taksijev, samo na velikem bazarju je 1000 prodajaln s preprogami, dnevno izide 18 časopisov, prestal je 6 hujših potresov, preko istanbulskega letališča je lani potovalo 40 milijonov potnikov …

Istanbul je mesto, v katerem se mešajo razne kulture, verstva, znan je po bizantinski in osmanski arhitekturi, še vedno se najdejo antični in rimski spomeniki … Trije dnevi v mestu so zagotovo veliko premalo, da bi lahko vse to videli in doživeli, pa vendar – tisto najmogočnejše smo! Čez nekatere smo se peljali, mimo enih smo se samo sprehodili, v nekatere pa tudi vstopili.

Velja omeniti Konstantinopelski hipodrom z vodnjakom cesarja Vilijema in egipčanskim obeliskom, kjer so se odvijale konjske dirke, od tam pa je tudi krasen pogled na Modro mošejo.

Modra mošeja oziroma mošeja sultana Ahmeda s šestimi minareti je ena najbolj impresivnih stavb v mestu. Očara njena zunanjost in notranjost okrašena z modro keramiko iz Iznika.

Hagia Sofia, nekoč krščanska cerkev božje modrosti, je največja arhitekturna mojstrovina na svetu, zgrajena zgolj v petih letih. Zidovi in stebri so iz marmorja, stropove pa krasijo zlati mozaiki.

Palača Topkapi je bila zasebna rezidenca sultanov, njihovih družin in upravno središče Otomanskega cesarstva. Najbolj pomembna stavba v drugem dvorišču je Divan, kjer so potekali pomembni državniški posveti. Užitek se je bilo sprehoditi po terasah, mimo paviljonov in skozi rožnate vrtove. Nismo se mogli načuditi bogastvu orožja in drugih sultanovih predmetov in prekrasnemu razgledu na Marmarsko morje in Bospor.

V Istanbulu je treba nujno obiskati tudi Veliki Bazar. To je labirint neskončnih obokanih arkad in prehodov, polnih trgovcev – menda jih je okrog 5000 tisoč. To je pravi naslov, če iščete zlato, usnjene izdelke, ročno poslikano keramiko, perzijske preproge ali pa poročno obleko. Seveda smo se tudi mi preizkusili v obveznem barantanju.
Sodobna nakupovalna Bagdadska avenija, dolga kar 14 kilometrov, je ena najpomembnejših ulic, mi pa smo spoznali „lepote“ prometa v tej metropoli.

Na katerem od prihodnjih obiskov pa nas čaka še ogled Bazilike Cisterne, najbolj razkošne sultanske palače Dolmabahče, obisk dišečega Egiptovskega bazarja, še kakšnega muzeja, mošeje, turškega hamama, razgled z Galatskega stolpa in kar je še teh istanbulskih znamenitosti.

Prav poseben je pogled na silhueto mesta in bosporski most ponoči. Mi smo to doživeli na križarjenju po Bosporju s tradicionalno večerjo, folklornim programom in nastopom trebušnih plesalk.

Zdi se nam, da v Turčiji čas teče počasneje, kot smo navajeni doma. Zagotovo pa se ustavi ob pitju čaja. Pije se zjutraj, opoldne, zvečer, kadarkoli in kamorkoli smo prišli. Čudovito je posedeti v turški čajnici ali pod krošnjami mogočnih dreves in naročiti: „Abi, bir çay!“
Le malo ljudi se lahko upre turškim sladicam. Ne da se jih opisati, treba jih je preprosto poskusiti. In mi smo jih … lokum, baklavo, kestane şekeri, tavuk göğsü, künefe, sütlaç, helvo …

Turki so izredno gostoljubni in prijazni – tudi do nas, ki razen nekaj besed, ne znamo njihovega jezika.

V Turčijo se zagotovo še vrnemo!

The post Foto: JESENSKI ISTANBUL, BURSA IN NIKEJA appeared first on Radio Slovenske gorice.

The post DRUGO JAVLJANJE IZ TURČIJE appeared first on Radio Slovenske gorice.

The post PRVO JAVLJANJE IZ TURČIJE appeared first on Radio Slovenske gorice.

Ob slovesnih trenutkih je težko vedno povedati kaj novega, lepega, trenutku primernega. Čeprav… včasih besede kar zletijo na papir, včasih pa jih mukoma stiskaš iz sebe.

Naš (in VAŠ!) Radio Slovenske gorice je star že 28 let. Dolga doba, ki hitro mine. Kaj vse se je v tem času zgodilo! Na svetu, v naši domovini, v naših preljubih Slovenskih goricah, po katerih naša radijska postaja ponosno nosi svoje ime, pri vsa doma in tudi pri nas – “na radiu”…

Ljudje prihajajo in odhajajo, tako kot povsod, in za seboj puščajo sledi. Če se vračajo, lepo! Če ne, pa ostajajo spomini. Če smo takšni, kot Slovence opisuje naš največji pesnik, da torej “dobro v srcu mislimo”, potem so tudi spomini dobri, lepi.

Tokrat zagotovo so!

Z nami so praznovali mnogi. Poslanci, župani, direktorji, glasbeniki, naši sodelavci, tisti, ki so pred tolikimi leti gradili radio, sosedje in prijatelji. Z nami so bili številni zvesti poslušalci, brez katerih tudi nas ne bi bilo. In res nam je toplo pri srcu, ko slišimo “naš radio praznuje”!

Vas zanima, kaj so povedali?

Pa še nekaj fotografij…

The post Foto: 28. ROJSTNI DAN RADIA SLOVENSKE GORICE appeared first on Radio Slovenske gorice.

Sicer pa… oglejte si fotografije!

The post V nedeljo smo oddajo na Agri pripravili na glavnem prireditvenem prostoru appeared first on Radio Slovenske gorice.

Ker slika pove več, kot tisoč besed, pa še nekaj fotografij:

The post V soboto, 20. avgusta na Agri v G. Radgoni prva oddaja Radio na obisku na sejmu Agra appeared first on Radio Slovenske gorice.